Hejla,
evo naju, spet se javljaja s poti. Nazadnje sva se javila iz severa Irana, od koder sva se po krasnih stranskih cestah, preko hribov, skozi timeless villages, spravila v Turcijo. Iran in Sirija, najina naslednja destinacija, namrec nista sosedi, vmes je Irak, ki je trenutno za turiste se off limits. Pa tudi krasne stvari so za videti na juznem delu vzhodne in centralne Turcije.
Iran, tik ob meji, ni vec Iran. Vsaj nama se ni tako zdelo. So bili manj prijazni, ze bolj turski, nama niso hoteli prodati dizla, ker je tako blizu Turcija. Namesto 0,15$ so hoteli za liter kar 1$, v vzhodni TUrciji je pa 1,7$. Pac hoteli zasluziti na turistih. So se nemalo zacudili, ko sva iz prtljaznika privlekla dve kanti, ki sva jih nafilala pri dan Irana, in v najino Toyoto zlila se trideset litrov poceni nafte. Ampak vse je za nekaj dobro. Ce bi hotela preko meje k Turkom pripeljati bencin v kantah, sva videla eno uro kasneje, bi imela na meji nemalo tezav, ker so Turki na to zelo obcutljivi, in je treba potem bencin stran zlivat na meji.
Jezero Van v vzhodni Turciji je bila najina naslednja destinacija. Kampa, ki ga je Lonely Planet priporocil, nisva nasla, sva pa zato zastonj kampirala, ker v "kempu" ni bilo tusa. Ogromno jezero je dajalo obcutek morja, poletja, kar nama je zelo dobro delo. Se dobro, da sva se prejsnji dan odlocila, da jo kar se preko meje potegneva do jezera, saj sva pol dneva, ki sva ga s tem pridobila po najinem itinerarju, nato uspesno "zapravila" v avto pralnici. Turki namrec ceste odprejo se preden se asfalt dobro posusi, zato sva imela Toyoto okrog in okrog namalano s katranom, asfaltom in peskom. Potrebno je bilo samponiranje avta, izplakovanje, namakanje avtomobila v dizlu in bencinu, brisanje avtomobila z bencinsko krpo, samponiranje, izplakovanje, in nato brisanje. Trije smo garali dobro uro, dve, pa je bila Toyota kot nova. Placala za to uslugo jurja dvesto, vkljucno z vsemi caji, ki sva jih spila medtem, bencinom, ki smo ga porabili za pranje (glede na turske cene benza je bilo ze bencina, ki smo ga zlili po avtu, vec kot za jurja dvesto).
No, hribovitih in stranskih cest nama ni bilo dovolj, zato sva jo udarila se na vulkanski krater, kjer sva ob jezeru piknikirala, preden sva se odpravila naprej proti centralni Turciji. Odlociva se kampirati na crno, ko se mraci, isceva primeren spot. Brez his, zakrita pred glavno cesto z drevesi, brez vojske v blizini. Najdeva nekaj kao idealnega, kjer naju "nihce ne vidi". Zjutraj se zbudiva 50 metrov stran od skupine beduinskih kudrov, ki so imeli tam taborisce.

))
Hribov se vedno ni bilo dovolj, zato se mimo vseh vojaskih kontrol (blizina iraske in sirske meje) zapeljeva se na znamenito goro Nemrut Dagi, in se odlociva ponovno pridobiti dan tako, da se kar takoj odpraviva proti Siriji. Ker preckava mejo na zelo malem prehodu, je ob sestih zvecer seveda ze zaprt. Glede na cene bencina in izredno prijaznost domacinov ob meji, prespiva 10 metrov stran od sirskih bunkerjev, ki nisanijo svoje tarce na to stran. Seveda naju jue bilo strah zaradi avtomobila, zato je Lidija spala v apartmaju, ki sva ga najela za dobrega jurja, jaz pa tri cetrt noci kar pri avtomobilu. A je bil najin strah odvec. Zvecer naju je poznala ze vsa vas, v pekarni nama niso hoteli racunati kruha, v trgovinici pa sva za darilo dobila "sort of" bounty cokoladice. Policija, kjer sva se kao registrirala (najin gostitelj naju je privlekel tja, da bi se kao bolje pocutila) in vojska je celo noc krizarila okrog avta, prvi del noci (do polnoci) pa je najin gostitelj sam sedel pri avtu in kao odganjal radovedne otroke, ki so prisli gledat dva ta bela s srebrnim avtom. Kot mi je pisal Blaz a.k.a. Tomos, cas tam ni bil pomemben. Pomembna je dogodivscina in taksni dogodki so tisti ta pravi, ki naredijo neko potovanje tako zelo special.
Naslednji dan sva priletela v "sirijsko prime attraction", starodavno Palmyro (glej fotko), kot bi mignil. Videla sva ze veliko kamnov in svetovnih znamenitosti, pa nama je bila Palmyra vseeno special. 50 hektarjev templjev, stebrov, gradov, pa vse to v oazi sredi puscave, nekaj sto km od Bagdada. Gostoljubnost sirijcev sva zacutila ze na meji, kjer naju je kot zelo zelo redka turista na tem malem prehodu, eden izmed uradnikov spravil cez vse vrste in osebno z nama hodil od enega do drugega stemplja. V Palmyri se je zadeva samo se stopnjevala, tukaj, kjer sva sedaj, v Damasku, pa je taksna, da je ze kicasta. Pocutiva se kot doma, hodiva po starem delu mesta, odkrivava ogromne stare hise trgovcev (nekatere tudi po 1000 let stare!), pijeva caj z domacini in fellow travellerji, cekirava dogajanje na okromnem - nekaj km krat nekaj km velikem - bazarju (Lidija nakupuje res orto fancy cevlje, obcudovala pa sva tudi tako hudo spodnje perilo, ki ga je tezko opisati - pa cetudi bi ga, nama ne bi verjeli, tako, da naj ostane kar pri tem). Vonj nama polnijo orientalske zacimbe, felafel in shwarma stanti, pa seveda cajne hise in vodne pipe... Vid nama polni nepopisljiva mesanica kultur, ki se prepletajo tukaj na teh ulicah. Zgodovina na vsakem koraku. Videla sva ze mnogo prestolnic in mest na bliznjem vzhodu, pa nama je Damask resnicno tista prava orientalska prestolnica. Tako si v sanjah in v domisljiji predstavljamo orient. Definitivno se sem se vrneva.
LP, Peter in Lidija
http://www.motosvet.com/tabla/index.php ... 13435&st=0